Gradišča

V bronasti in železni dobi so na za takrat razmeroma gosto poseljenem Krasu ljudje živeli v močno utrjenih naselbinah, imenovanih gradišča. Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št. in razcvet doživela v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali v nižinah. Gradišča z monumentalnimi obzidji iz kamnitih teras in nasipov niso zgolj kraška posebnost, saj jih najdemo tudi v Istri, hrvaškem primorju, v Hercegovini, Črni gori in tudi v Albaniji, skratka vzdolž celotne vzhodne jadranske obale, tam kjer je bil najpomembnejši gradbeni material apnenec. Pojav gradišč na tem obsežnem prostoru je predvsem posledica prostorske danosti in velikih družbenih sprememb, ki so se v Evropi pojavljale na prehodu iz tretjega v drugo tisočletje pr. n. št. in so bile bolj ali manj neposredno povezane z družbenoekonomskimi spremembami, ki so jih prinašali uvajanje metalurgije in širjenje kovinskih predmetov in neposredno s tem povezano intenzivno družbeno razslojevanje. Ne smemo izključiti večjih populacijskih premikov, ki so v takšnih okoliščinah še dodatno pospeševali gradnjo obrambnih arhitektur na strateških točkah v prostoru, ki so nadzorovale številne prehode in poti na Krasu.

Prazgodovinska gradišča ali kaštelirji sodijo med dobrine, po katerih je Kras prepoznaven. V našem primeru gre za nižinsko gradišče Debela griža pri Volčjem Gradu južno od Komna. Enako kot ostala na območju Tržaškega, Komenskega in Divaškega oziroma matičnega krasa in širše, je bilo grajeno v tehniki suhega zida; z njo je bilo mogoče uresničiti celo monumentalno razsežnost naselja z vsemi potrebnimi sestavinami. Od prazgodovine so bila gradišča s kamnitimi obzidji prisotna kot prvinska kakovost krajine – kakovost, ki sta jo soustvarjala kamen in človek oziroma narava in kultura. S suhozidno gradnjo se lahko preseže skromnost naravnih danosti prostora, kot je: Veli Mrgar na otoku Krku namenjen vzreji drobnice, zaščita vinogradov na Suhi Punti v Dalmaciji ali oljke domiselno umeščene na strma nedostopna pobočja hriba Vrmac v Boki Kotorski. Splošno gledano gre za pojav podoben rokopisu, pri katerem se vsak kraj ali skupnost izraža različno v prostoru in ga humanizira.

Gradišča so soustvarila enkratno kraško kulturno krajino utrjenih naselbin, kamnitih ograd in zidov, poti in kolovozov, velikih griž in globeli ter drugih podobnih kamnitih oblik, ki so odmevala v poznejših obdobjih in jih je treba zaščititi in ohraniti. Saj danes kraška gradišča pomenijo neprecenljiv spomenik prazgodovinskih skupnosti in način življenja pred več kot dvema tisočletjema. Postala so neločljiv del zgodovinske in kulturne identitete Krasa, zato so dediščina, s katero se lahko ponašajo le redke pokrajine.

Zanimiv je zapis iz leta 1894: »Vse polno je po slovenski deželi krajev, katere imenuje narod „Gradišča”. Taki kraji so pogosto prav skriti in strani od velikih cest, pa vrh holmov, gričev in gor. Ta „gradišča” so bila nekdaj bivališča starih Slovencev, -—- „gradi”, „gradovi” (graditi — delati, staviti, zidati), katere so Rimljani deloma razdrli ali jih pa premenili v svoje kastele, ter so deloma tudi pozneje rabili kot trdnjavice proti v nanjim barbarom. Takih trdnjav, zlasti japodskih, omenja Appian Bell, illyr. 18, mnogo in tudi Vergilij Georgic. III. 475. spominja „Noriških gradov v razvalinah”. Alf. Müllner razločuje trojna gradišča: 1. Ostanke od starih utrjenih stanovišč iz predrimske dobe; 2. prave vojaške trdnjavice (kastele) iz časa največje moči rimske, tkzv. napadna gradišča; 3. utrdbe za hrambo in rešitev proti barbarom o selitvi narodov za rimskega propadanja, katerih se zopet daje ločiti dvoje: a) vojaška odbojna gradišča v varstvo Italije, zatem ko je bila dunavska meja prodrta, in b) utrjene naselbine meščanske, katere so bile ob selitvi narodov nekako to, kar so bili pozneje tako imenovani tabori proti Turkom.« (Andrej Fekonja: Ogled po stari povestnici slovenski (Dom in svet, 1894, št. 15, str. 473-478)